Nekaj izven konteksta. Polona, are you still with me? ;)

Pa še par kratkih misli, o katerih sem razmišljala včeraj ...
Pravi občutek bivanja na ambasadi dobis, ko greš popoldne tect in nekdo gleda ravno ambasado, ti pa odpres stranska vrata (z luštno elektronsko kartico), ga pogledaš in začneš tečt. ;) Zdaj vem, kako se je ambasador počutil. Mogoče je bivši ambasador zato toliko tekel, hehe.

Enkraten občutek je tudi brati prvo knjigo od Baracka Obame (My father´s dream) na klopci ob Lincolnovem spomeniku, kraju, ki so ga prehodili mnogi ameriški predsedniki, kraju, kjer je imel svoje govore Martin Luther King, kraju kjer se je zgodilo že ogromno demonstracij. Tam začutiš Washington v vsej svoji veličini. In moram dodati, da sedaj bolj razumem Američane in njihove sanje, da je vse mogoče. Amerika ponuje ogromno priložnosti, za nekatere manj, za druge bolj dostopne. Vsak ima pravico do iskanja sreče/dobrobita, slednje je zapisano tudi v sami deklaraciji o neodvisnosti. Vedno se mi je zdelo zanimivo, da so slednje še posebej izpostavili (»We hold these truths to be self-evident, that all men are created equal, that they are endowed by their Creator with certain unalienable Rights, that among these are Life, Liberty and the pursuit of Happiness.”)