Adijo februar! ;)

V Washington, D.C. (bom od sedaj naprej uporabljala kar kratico DC, kar mimogrede pomeni District of Columbia - če uporabljate samo Washington, pomeni da govorite o zvezni državi Washington na skrajnem severo-zahodu ZDA)... uf, kako dolg premor. Skratka, v DC sem prišla 28. januraja. Nekaj časa mi je trajalo, da sem se privadila na časovno razliko (beri: en teden sem vstajala zjutraj ob 3:00), ampak sedaj se počutim že kot doma. Stanujem in delam na slovenskem veleposlaništvu, v prostem času pa se igram turista.

Do sedaj sem si ogledala večino DC-ja, prejšni teden pa sem šla še v New York. New York je resnično zgodba zase. Čisto me je prevzel, tako da grem ta teden nazaj, vendar tokrat bolj delovno, saj grem sodit na debatni turnir Baruch kolidža v NY. Upam, da bo fajn, sigurno bo pa neka nova izkušnja, od katere lahko veliko odnesem.

Še to. Zanimivost. Metro sistem v DC-ju je dokaj velik, prog je ogromno, tudi sami vlaki so veliki in imajo več vagonov. In kaj se nam zgodi včeraj, ko se peljemo nazaj domov iz Pentagona. Postavimo se pri vhodnih vratih in se pogovarjamo, ko kar naenkrat čez točno tista vrata, kjer smo mi stali, v vagon vstopi Bajuk. Ja, prav ste slisšali, naš bivši premier in finančni minister. Bila sem tako presenečena, da sem nevljudno za trenutek strmela vanj. Potem pa v smeh, hihi. Razmišljala sem, da bi bilo v tistem trenutku zanimivo si reči v rokav (kot tajni agenti, ki imajo mikrofon v rokavu za povezavo z ostalimi): "Jože, imamo ga!"
hehe...

In še to. V drugem tednu sem imela čast spoznati že generalnega konzula iz Clevelanda g. Zvoneta Žigona in našo novinarko tukaj iz RTV SLO, Vlasto Jeseničnik, ter njenega moža Silvestra. Spodaj lahko vidite nekaj slik iz DC-ja.

Začetek ...

No, pa poskusimo. V ZDA sem sicer že en mesec, vendar ker je pred mano še dober mesec dela in potovanja po ZDA, sem se odločila da malce napišem, kako se imam, kaj počnem, pa tudi kakšno zanimivost, citat, izjavo bom delila z vami.

Prva dilema, ki sem jo imela, poleg vprašanja ali pisati blog ali ne, je bila v katerem jeziku ga pisati. In ker je blog namenjen v prvi vrsti obveščanju mojih domačih o svojem dogajanju, sem se odločila za slovenščino. Zakaj pa ne. Navsezadnje je to moj materni jezik, kajne;) Tell that to my diary, hihi.
Druga dilema je bila, kako pogosto pisati. Tukaj obstaja preprost odgovor. Ko bo čas in motivacija;)
Tretja dilema, kaj vse napisati. Hja, državnih skrivnosti vam ne bom izdajala (kot da imam vpogled vanje;), bom pa pisala iskreno in pošteno. Mimogrede, dve vrednosti, ki jih najbolje cenim (ali je to že preveč osebno?;)

Sedaj pa zares. Čakajte, da bo dovolj uradno začnem z novo objavo.